Pred dvema letoma in pol sem se kot znanja željna brucka vpisala na študijski program Medijski študiji na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Pred tem sem nekaj let sanjarila o poklicu z računalniki in si na srednji šoli pridobila kar nekaj kompetenc za preživetje v svetu kapitalizma. Na srednji šoli so nas prepričevali, da je delo z računalniki dejavnost, ki prinaša veliko možnosti za uspeh. Temu ne gre oporekati. Še dobro, saj mi poklic resnično daje več možnosti za uspeh pri iskanju službe. Kljub vsemu me je gnala naprej ideja, da bom nekoč lahko kot intelektualka prispevala del sebe svetu, ki je že tako prepoln nepotrebnih informacij. To je seveda pomenilo premišljeno izbiro fakultete, ki mi bo to omogočila v največji meri. Odločila sem se za program Medijski študiji, saj sem pričakovala, da mi bo študij ponudil možnost dela v medijih. Vsekakor pa nisem vedela, da moj študij, kot mi je bilo na informativnem dnevu skoraj obljubljeno, ne bo dovolj za uspeh pri iskanju službe v medijih.

Kot veliko ostalih študijev je imel tudi moj obvezno študijsko prakso na izbranem mediju. Praksa študentom omogoča odskočno desko za delo v priznanih medijih, nihče pa nam ne pove, da je delo povečini neplačano in so zanj že potrebne določene kompetence. Gre namreč za uvajanje in preizkus kompetentnosti, ki pa seveda ne pomeni večje možnosti za pridobitev dela, saj v medijih dandanes skorajda ni prostora za nove ljudi.

To, da moraš opravljati neplačano delo, se hkrati truditi s študentskim delom za mizerno plačilo in redno obiskovati študij, je vse prej kot lahko. Morda boste na tej točki rekli, da se študentje preveč pritožujemo in se moramo soočiti z resničnostjo krutega trga dela, vendar si upam trditi, da je vse skupaj težje kot marsikatero delo, ki ga opravljajo ljudje, ki ne študirajo. Ko se enkrat sprijazniš, da kot študent pač nimaš več prostega časa in vse dodatne aktivnosti odpadejo, je vse sicer veliko lažje, saj smisel tvojega življenja postane uspeh na vseh teh področjih. Če pa se odločiš, da boš kljub vsemu še aktiven del družbe, kot so bili študentje včasih, se lahko kaj kmalu oglasiš pri zdravniku zaradi izgorelosti. Tako pač je.

Na začetku tretjega letnika sem se začela spraševati, zakaj sploh študiram, ko pa trg dela ne potrebuje še enega diplomanta Medijskih študijev. Vse pridobljene kompetence se sicer slišijo dobro, vendar v resničnosti žal ni tako. Delo v medijih danes ne prinaša toliko dobička, kot bi ga človek, ki dela (ne ob študiju), sicer pričakoval za dostojno življenje (naj spomnim, da najemnina za enosobno stanovanje na Obali stane približno 600 € mesečno). Tako sem začela z iskanjem študentskega dela, ki bi mi morda celo omogočilo napredovanje na bolj resno delovno mesto. Delala sem v butični trgovini, kjer sem prodajala prestižne izdelke. Kaj kmalu so me zaradi vrste študija povabili k pisanju objav za družbena omrežja in opravljanju “piarovskih” dejavnosti. Delo je bilo seveda plačano 3,83 € neto, kar veliko pove o tem, koliko ljudje danes cenijo PR in marketing. Dodatno delo sem kot študentka, željna novih izkušenj, sprejela. Prepričevala sem se, da bo dobro videti v mojem življenjepisu. Tako sem skoraj pol leta opravljala dodatne (neplačane) ure za podjetje, dokler se nisem dokončno odločila dati odpoved zaradi izkoriščanja.

Takrat sem ugotovila, da bo tako skoraj z vsakim delom, če bom to tudi dopuščala. Vselej sem to vzela za pozitivno izkušnjo in se kot študentka podala na trg dela, kjer sem spoznala freelance. To povečini pomeni prekarno delo, a žal je tako z večino vrst dela. Ti pa omogoča svobodo, vsaj do neke mere, kar mi je postalo z leti študija zelo pomembno. Žal je freelance povečini kratkotrajno delo, ki ti ne da stabilnosti, in se zato iz meseca v mesec sprašuješ, ali boš sploh lahko plačal najemnino za stanovanje.

Danes, ko sem skoraj na zaključku študija, na študij seveda gledam drugače kot na začetku. Delo, ki ga opravljam zdaj, je dejansko manipulacija z ljudmi, o kateri so nas učili (in pred njo svarili) že v prvem letniku. Pred študijem sem verjela v romantično podobo novinarstva kot širjenja glasu šibkejših v družbi, študij, pa mi je to podobo kaj hitro razblinil. Čeprav sem kot brucka pričakovala, da bom po študiju lahko takoj dobila službo, zdaj upam, da mi jo bo uspelo najti v roku enega leta. Nič kaj ne pomaga predlog nekaterih profesorjev, da diplomo oddamo pozneje, češ da lahko tako še nekaj časa opravljamo študentsko delo. Vedno bolj razmišljam o tujini, ki moj poklic ceni veliko bolj kot ga slovenski trg. Dobrodošli v kruto resničnost trga dela. Sprašujem se, ali bo v medijih in marketingu pri nas sploh kdaj prostor za mlajši kader ali bomo diplomanti prisiljeni v prekarno delo. Odgovora na to žal ne poznam, ostaja pa upanje, da se bom na trgu v paketu s svojim življenjepisom lahko “dobro prodala”.

Darja Oražem