Foto: Dejan Koban

Zadnji letošnji ponedeljkov večer je bil v Centru mladih Koper poetičen, nevsakdanji in nekoliko mračen.
Večerni dogodek, ki je bil namenjen predstavitvi in branju nedavno izdane knjige Dejana Kobana, Frekvence votlih prostorov, sta z branjem svoje poezije začela nadobudni pesnik in pesnica, Patrik Holz in Ana Marija Garafol. Za videoprojekcijo je poskrbela Kristina Kokalj.

 

Center mladih Koper je z zamenjavo lastnika zaživel v povsem drugačni podobi. Poleg prenove notranjosti kulturnega centra, pri kateri so ga razdelili na več različnih prostorov in obnovili poslikave na steni, dvorišče in bar, je doživel tudi spremembo programa svojih dejavnosti.
Mlade in malo manj mlade prebivalce obalnih mest od ponedeljka do nedelje privablja s pestrim kulturnim programom, ki obsega vse od stand-up večerov, koncertov, kuharskih delavnic, pa do potopisov, delavnic o odnosih ter gostujočih predavanj.

 

Ob 20. uri sem se pridružila obiskovalcem, ki so sedeli pod odrom. Prodorna glasba je naznanila začetek recitiranja pesmi Brez hišne številke pesnika Patrika Holza, ki je z branjem nekonvencionalno začel v sosednji sobi in šele na sredini pesmi prikorakal na oder. Nato je prebral še dve drugi besedili.
V svojih pesmih se je dotaknil ekonomskih težav, ki pestijo sodobne pesnike, in nas spomnil, da smo vsi minljivi. V igro besed pa je vključil tudi vzklike s citati znanih rock pesmi, kot na primer glasbene skupine Iron Maiden, The sign of the cross.

                                                                         

»Najboljši so padli.   
Ne. Ne.
Najboljši umiramo
brez hišne številke,
brez ključa in generacije,
vrojeni med olupke hiperprodukcije,
zgrajeni v rejništvu,
smo tukaj in zdaj,
na digitalnih listih papirja
kričimo iz prgišča napak v času.«

Odlomek iz pesmi Brez hišne številke,            
avtorja Patrika Holza     

Po njegovem nenadnem odhodu je na oder sedla Ana Marija Garafol. Prebrala je serijo svojih pesmi, v katerih je s prispodobami, nam vsakdanje in samoumevne materialne stvari predstavila na povsem drugačen način. Tako se je njena prva pesem začela z »detergentom«. Konec ene in začetek druge pesmi je naznanila le s kratkim vdihom, zato je bilo razumevanje dolžine posamezne pesmi odvisno od interpretacije poslušalca.
Tudi ona je v svoja dela vključila znane reke (na primer »Srečno, Kekec!«, spremenila pa je tudi besedilo evropske himne, Ode radosti:

                                                                  

»Žive naj vsi narodi alkoholikov,

shizofrenikov, samomorilcev,
torej ignorirancev,

ki hrepene dočakat smrt.«

 

Ko so poslušalce rime dodobra ogrele, je po krajšem premoru z branjem svoje knjige začel Dejan Koban.
Predstavitve ni imel na odru, temveč

pod njim – za manjšo barsko mizico, ki je bila pokrita z dolgim prtom in na kateri je stala pisarniška luč.

 

Ob branju je ustvarjal ritem z rahlim udarjanjem roke ob mizo. Njegove pesmi odlikuje svobodna rima in uporaba metonimije, pogosto uporablja prispodobe živali – žirafo, kure, kamele, goske, osla, psa …
Občutek smisla v nesmislu, ki so ga v meni vzbudile pesmi, je podkrepila video projekcija Kristine Kokalj, ki se je predvajala nad odrom. Posnetki, na katerih so zaživela 60-a leta, odlomki iz črno-belih filmov, avtobusna postaja in televizijske frekvence, so zaokrožili njegovo predstavitev.

»Želeli smo premakniti osla – ni šlo,
namesto osla se je premaknilo nebo.«

Dogodek se je zaključil v poznih večernih urah, obiskovalci pa smo imeli možnost nakupa knjige in pogovora z avtorji umetniških besedil.
Umetniška besedila, ki nam jih predstavi avtor sam, imajo po mojem mnenju svojevrsten čar.
Poleg vrtinca čustev, ki ga prebudijo v nas, začutimo tudi avtorja samega onstran njegovih besed, pomen, ki ga ima njegova pesem zanj, zato upam, da bo takšnih dogodkov v Kopru vedno več.

 

NB