Število lastnikov množičnih medijev je iz leta v leto manjše. Vedno manjši krog ljudi določa, katere vsebine bomo kot občinstvo spremljali. Ameriško-armenski novinar in medijski kritik Bagdikian je na začetku stoletja omenjal šest korporacij: Disney, NBC Universal, News  Corp., Sony, Time Warner in Viacom. Slika je danes podobna, samo nekateri akterji so se zamenjali, vendar dva izmed njih prevzemata veliko pobudo. Comcast je pred petimi leti prevzel NBC za takrat rekordnih 30 milijard dolarjev, dokler ni pred nekaj tedni največje ameriško telekomunikacijsko podjetje AT&T kupilo Time Warner za 85 milijard dolarjev. Pri obeh primerih gre za diagonalno združevanje ustvarjalca medijskih vsebin in distributerja teh vsebin, ki onemogoča ali otežuje ostalim medijskim hišam ponujanje svoje vsebine. Klasični oligopol, ki preprečuje že obstoječim podjetjem ali novim vstopiti na trg in ponuditi drugačno vsebino.
Posledice takih združevanj so uničujoče za ostale medije in imajo večplastne posledice na mnogo ravni slehernikovega življenja. Z ekonomskega vidika je pomembna akumulacija kapitala. Združevanje medijske vsebine in infrastrukture enormno poveča rast dobička in onemogoča delovanje ostalih. Ekonomska moč zagotavlja dominanten položaj na medijskem trgu, močno otežuje delovanje manjših, lokalnih in alternativnih medijev. S tem je njihova prisotnost na medijskem trgu omejena in ogrožena. Situacija, ki je brez korenitih sprememb manjši mediji ne bodo preživeli.
Bolj pomembna kot ekonomska moč sta družbena in politična moč, ki pride z lastništvom medijev. Velike korporacije so v ZDA dosegle velik uspeh pri sprejemanju zakonov v interesu korporacij in v nasprotju z javnim interesom. Pogosto lastniki izrabljajo moč medijev za propagando lastnih političnih pogledov in interesov. Habermas je ta pojav poimenoval refevdalizacija javnosti – ko se zasebni interes osebe ali podjetja prikazuje kot javni interes, pogosto je to v imenu dobička. Dokaz politične moči medijev je tudi končni strošek politične kampanje predsedniških kandidatov v ZDA. Za vključitev v politični boj je treba odšteti vsaj nekaj milijard dolarjev. Edina, ki sta to vsoto presegla (Clinton in Trump), sta v očeh večine ameriških državljanov tudi edina kandidata. Tudi na glavnem soočenju sodelujeta sama, medtem ko je kandidatov deset. Gary Johnson, guverner New Mexica, je celo prvi neodvisni kandidat po letu 2000 in možna izbira na vseh volilnih lističih, pa ga največji ameriški mediji, posledično tudi slovenski, ne omenjajo.

Koncentrirano lastništvo onemogoča tudi uresničevanje medijskega pluralizma in pogosto zakrivanje tega pojava z velikim številom postaj, ki ponujajo iste vsebine. Prek kulturnih in zabavnih vsebin se lahko vzgaja občinstvo po svojih željah in okusu in implementirajo obnašanje in vrednote po svoji volji. Oglasi narekujejo, kaj naj kupimo in nato uporabljamo, informativni programi nas opozarjajo na grozote, ki se hvala bogu dogajajo daleč proč, nato nas zabavni program sprosti in opomni, da je  kljub vsemu najpomembnejše ostati nasmejan. Vsi gledamo enake serije in filme, poslušamo enako glasbo in imamo iste vzornike. Skoraj uniformirani in enako misleči, ker je mnenje lažje prevzeti kot ustvariti. Pasivizirani in ljudje, nesposobni kritičnega mišljenja, so najprimernejši za družbeno stagnacijo in ohranjanje statusa quo. Največji strah upravljavcev medijskih korporacij je ravno občinstvo, ki ga ne bi več zanimale predvajane vsebine in posledična izguba finančne, družbene in politične moči. Občinstvo pa medtem uživa v najbolj mazohističnem možnem odnosu, s krateno pravico do aktivnega političnega participiranja, pravico do svobodne izbire …, hrepenijo po več.

Iztok Senčar