Zgradil si bom ograjo,

z bodečo žico jo bom okrasil.
Da bom varen, da bom varen,
v svoj svet se bom skril.
In nepovabljeni ne bodo mogli čeznjo –

noben tujec mi česa hudega ne bo storil!
Z življenjem varoval bom svojo zemljo,
za katero nekoč sem se boril.
Niso drugi tisto, česar se otepam,
a vsakega k sebi že ne bom spustil!
Že tako na vrtu bore malo je zelenja
in nepreviden korak še, kar imam, bi mi skazil.
Saj ne, da ne zaupam tujcem,
sistemu se upiram, ko svoj svet si omejim.
In ne boste me prepričali, da bo kaj bolje,
če roko ponudim drugim, medtem ko sam ničesar ne dobim.

Da ne bom le človek,
ki sam vase se zapira,
ko vse okoli njega se podira.
Da ne bom le tisti,
ki spremembam se upira,
sklicujoč se na sistem, ki ga s tem nevede podpira.
Da ne bom le jaz ujetnik bede,
ki moj svet je potemnila
in me v brezčutno bitje spremenila.

Zgradil si bom ograjo
in z njo sam sebe omejil.
Človek sem, a za to fizično oviro
v psa čuvaja se bom spremenil.
Ne sočutja, razumevanja, niti topline,
le tisto, kar boli me, na dvorišče bom spustil.
Ujet v lastnem, nepopolnem svetu,
ki s sovraštvom ga bom okrepil.
Zame se ne bo nič spremenilo,
še vedno lačen bom in namesto vina vodo pil.
A tako vsaj občutek, da boljši sem od drugih, bom dobil.

In tako mislil sem, da bo,
a ni vse tako lahko,
sebe z ograjo sem zagradil,
se zavaroval, a s tem vse druge izgubil.

Nina Bačar in Nina Ofkors