Objavljamo prevod daljšega izseka iz Benjaminovega eseja Pripovedovalec, ki so ga pripravili študentje prevajanja na UP FHŠ. Besedilo je bilo v angleškem prevodu objavljeno v monografiji Illuminations, ki vključuje še druge ključne Benjaminove tekste, npr. Umetniško delo v času njegove tehnične reprodukcije in Naloga prevajalca, s predgovorom Hannah Arendt; dostopno tule:

https://liviugstan.files.wordpress.com/2010/09/30776674-benjamin-walter-illuminations.pdf

IV

Usmerjenost k praktičnim zanimanjem je značilno za številne prave pripovedovalce. To lastnost lahko še opazneje kot pri Leskovu vidimo npr. pri Gotthelfu, ki je svojim kmetom dajal kmetijske nasvete; najdemo jo pri Nodierju, ki so ga skrbele nevarnosti petrolejk; v isto linijo se vpisuje tudi Hebel, ki je v svoje Schatzkastelein vnašal drobce znanstvenega znanja. Vse to kaže na naravo vsake prave zgodbe: da vsebuje, odkrito ali prikrito, nekaj uporabnega. Uporabnost lahko leži v moralnem nauku; lahko v praktičnem nasvetu; lahko v pregovoru ali maksimi. Pripovedovalec je vedno nekdo, ki svojim bralcem svetuje. Če to danes zveni staromodno, je to zato, ker se sporazumevalnost izkušnje izgublja. Zato nimamo nasveta ne zase in ne za druge. Navsezadnje je nasvet v manjši meri odgovor na vprašanje kot pa predlog, ki zadeva nadaljevanje zgodbe, ki se pravkar razpleta. Da bi dobili nasvet, moramo najprej znati povedati zgodbo. (Povsem ločeno od dejstva, da je človek za nasvete dojemljiv le v tolikšni meri, v kolikšni je pripravljen o svoji situaciji spregovoriti.) Nasvet, vtkan v blago resničnega življenja, je modrost. Umetnost pripovedovanja se bliža svojemu koncu, saj epska stran resnice – modrost – izumira. To je proces, ki poteka že zelo dolgo. In nič bi ne bilo bolj pogubnega, kot da ga vidimo zgolj kot “simptom razkroja” ali celo kot “sodoben” simptom. Gre za spremljajoči simptom sekularnih produktivnih sil zgodovine, spremljajoči pojav, ki je pripoved počasi umaknil iz domene živega govora in ki nam hkrati omogoča, da vidimo novo lepoto v tem, kar izginja.

V

Najzgodnejši simptom procesa, katerega konec je zaton pripovedovanja, je vzpon romana na začetku moderne dobe. Tisto, po čemer se roman razlikuje od zgodbe (in od epa v ožjem smislu), je njegova bistvena odvisnost od knjige. Razširjanje romana je postalo možno le z iznajdbo tiska. Tisto, kar se lahko prenese ustno  – bogastvo epa, je drugačno od značaja blaga, ki ga ima roman. Roman se od drugih proznih del – pravljice, pripovedi, pa tudi novele – razlikuje po tem, da ne izvira iz tradicije ustnosti in ne prehaja vanjo. Po tem se razlikuje predvsem od pripovedovanja. Pripovedovalec vsebino svojih zgodb črpa iz izkušenj – svojih ali iz pričevanj drugih, nato pa to prenese v izkušnjo tistih, ki ga poslušajo. Romanopisec pa je sam sebe osamil. Rojstni kraj romana je samotni posameznik, ki se ne zmore več izraziti tako, da bi s primeri ponazoril svojo izkušnjo, je posameznik, ki nima nasveta na zase ne za druge. Napisati roman pomeni neopisljivo v opisovanju človekovega življenja pripeljati do skrajnosti. Sredi polnosti življenja in skozi opisovanje te polnosti roman priča o temeljni kompleksnosti življenja. Celo prva vélika knjiga tega žanra, Don Kihot, kaže, kako duhovna veličina, pogum in ustrežljivost najplemenitejšega od vseh, Don Kihota, ne nudijo nikakršnega nasveta in ne vsebujejo niti najmanjše iskre modrosti. Če so si v preteklosti prizadevali in to še danes počnejo, morda najučinkoviteje v romanu Popotna leta Wilhelma Meistra, da bi v roman vgradili nauk, je to posledično vedno nujno spremenilo samo strukturo romana. Razvojni roman pa se po drugi strani od osnovne strukture romana nikakor ne oddaljuje. S tem, ko razvoj posameznika vgradi v družbene procese, pokaže na krhko utemeljitev redu, ki ga določa. Njegova legitimnost je v popolnem nasprotju z njegovo realnostjo. Ta nezadostnost je v razvojnem romanu še posebej vidna.

VI

Preobrazbo ritmičnih epskih oblik si je treba predstavljati kot proces tisočletnega spreminjanja zemeljske površine. Le redkokatera druga oblika človekovega sporazumevanja se je razvijala in izginjala počasneje. Roman, ki je nastal že v antičnih časih, je potreboval stoletja, da je v nastajajočem srednjem razredu našel tiste elemente, ki so mu omogočili razcvet. Zaradi teh elementov je pripovedovanje počasi začelo drseti v pozabo; sicer je res, da je nove elemente tudi sprejelo, a to nanj ni resnično vplivalo. Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da s prevlado srednjega razreda, čigar najpomembnejši instrument v razvitem kapitalizmu je tiskarski stroj, nastaja oblika sporazumevanja, ki ne glede na to, kako daleč nazaj je nastala, na pripoved še nikoli prej ni vplivala, sedaj pa to počne: in pripoved, tako kot roman, obravnava kot tujca, a ji še bolj grozi, hkrati pa je v krizo pahnila tudi roman. Ta nova oblika sporazumevanja je informacija.

Villemessant, ustanovitelj časnika Le Figaro, je značaj informacije označil v naslednji znameniti izjavi: »Mojim bralcem«, je dejal, »je požar na podstrešju v Latinski četrti (Pariza, op. prev.) pomembnejši od revolucije v Madridu.« Iz te izjave je povsem razvidno, da bralcev ne privablja več znanje od daleč, temveč informacija, skozi katero lahko opazujemo tisto, kar nam je najbližje. Znanje, ki je prihajalo od daleč – prostorsko, iz daljnih dežel, ali časovno, kot tradicionalno izročilo  –, je imelo avtoriteto, ki ga je legitimirala, tudi če ni bila preverljiva. Informacija pa, prav nasprotno, terja takojšnjo preverljivost. Temeljni pogoj informacije je, da je »razumljiva sama po sebi«. Pogosto ni nič natančnejša od znanja iz preteklih stoletij. Vendar si je slednje pogosto izposojalo od čudežnega, za informacijo pa je ključno to, da zveni verjetno. Zaradi tega je nezdružljiva z duhom pripovedi. Če je umetnost pripovedovanja postala redkost, je imela informacija pri tem odločilno vlogo.

Vsako jutro beremo novice iz celega sveta, a hkrati nimamo več pomenljivih zgodb, to pa zato, ker vsi dogodki k nam že prihajajo prestreljeni z razlago. Povedano drugače: danes se ne zgodi skoraj nič, kar bi koristilo pripovedovanju, skoraj vse koristi informaciji. Pravzaprav se polovica umetnosti pripovedovanja skriva prav v tem, da se zgodbe med pripovedovanjem ne razlaga. Leskov je v tem pravi mojster (primerjajte dela, kot sta »Prevara« in »Beli orel«). Najbolj nenavadne in najčudovitejše reči opisuje z največjo možno natančnostjo, vendar pa bralcu ne vsiljuje psihološke povezanosti med njimi. Prepušča mu, da si jih razloži sam, zato tudi ima pripovedovanje širino, ki je informacija nima.