Ste želeli kdaj potovati skozi neskončne poljane vesolja – obiskati rdeči Mars, gigantski Jupiter, bližnja osončja ali daljne galaksije? Vam je znanje o vesolju, ki ste ga nakopičili v osnovni in srednji šoli, premalo? Ali zgolj iščete alternativo slepemu verovanju v magičnega možička s čarobno paličico? Cosmos: A Spacetime Odyssey je potemtakem serija dokumentarnih oddaj za vas. Prirejena po knjigi slavnega astronoma Carla Segana, prejemnika Pulitzerjeve nagrade, in seriji dokumentarnih oddaj s podobnim imenom – Cosmos: A Personal Voyage. Segana v novejši oddaji nadomesti karizmatični Neil deGrasse Tyson, ki pa ni nič manj izjemen kot njegov predhodnik. Med drugim je astrofizik, kozmolog, avtor mnogih knjig, znanstveni komunikolog in direktor planetarija Hayden v New Yorku. Največkrat pa ga zasledimo na podiju z govorci, kot so Hitchens, Dawkins, Bill Nye in Lawrence Krauss.

»Kozmos je vse, kar je, kar je bilo in kar bo,« so besede Carla Segana, ki nas, tako kot pred 34 leti, osvobodijo gravitacijske sile vsakdanjega življenja, in popeljejo na pustolovščino, kjer človekova perceptivna sposobnost ne predstavlja nobene ovire. Pomembno vlogo v seriji igra prelivanje vizualnih in zvočnih efektov – pomirjujoča instrumentalna glasba nam predstavi prečudovito človeško veko, ki se ob spremstvu udarne glasbe v trenutku prelevi v neskončni kozmos. Tu ne gre le za grobo navajanje podatkov, ki smo jim bili priča pri dokumentarnih oddajah podobnega žanra, temveč za umetnost. To je umetnost, ki nas hkrati uči. Vizualna plat serije je občutno kompleksna, saj jo poleg stvarnih posnetkov sestavljajo še računalniško ustvarjene podobe in risane animacije. Spremljajoče melodije je komponiral Alan Silvestri, avtor glasbene podlage za klasiki, kot sta Nazaj v prihodnost in Forrest Gump. Že naštetemu dodajmo še Neilovo izjemno naracijo in dobimo končni izdelek, ki je na tovrstnem trgu brez prave konkurence. Prav zaradi teh razlogov so oddajo zelo dobro sprejeli kritiki in je osvojila kar trinajst mednarodnih televizijskih nagrad.

Če se lotimo znanstvene plati oddaje, kmalu ugotovimo, da so koncepti dobro razloženi in teorije, tudi tiste izjemno kompleksne, predstavljene na takšen način, da jih zlahka razume vsak povprečni Janez. Zgodba večino časa poteka v kronološkem zaporedju, in sicer od samega začetka, ko je Homo erectus občudoval sij na nočnem nebu in iskal njegov pomen, vse do danes, ko je napredna tehnologija v Cernu uporabljena za ustvarjanje minikozmosov. Res je, da je oddaja prvotno dokumentarnega žanra, vendar vsebuje tudi futuristične in znanstvenofantastične elemente. Eden takšnih je na primer Neilova vesoljska ladja, s katero pluje po kozmičnem oceanu. Oddaja zajema širok spekter tematik. Tako v enajsti epizodi naletimo na raziskovanje obstoja nezemeljskih bitij. Skratka, predstavljeno nam je vse sodobno znanje o vesolju in njegovi eksploraciji.

Mislim, da je Cosmos lep primer dokumentarne oddaje, ki se izogne monotoni naraciji s tem, ko dejstva zapakira v individualne zgodbe, kar je gledalcu tako vizualno kot zvočno bolj prijetno. Serije podobnega sloga bi bile lahko uporabljene v izobraževalne namene – na primer kot pripomoček, ki doda globino sicer dolgočasnemu pouku. Vsi se spominjamo tistih groznih dokumentarnih oddaj ali filmov iz srednje šole, ki so, bolj kot za izobraževalne delovali za uspavalne namene. Cosmos: A Spacetime Odyssey si lahko ogledate vsako soboto ob 9. uri na televizijskem kanalu National Geographic.

Emanuel Lipovac