Vonj po kavi, cigaretnem dimu in štiričlanska družina na kavču pred televizorjem je najboljši opis mojih otroških spominov. Ljubezen do te čarobne škatle se je v meni razvila ravno takrat, ko sem odraščala in se odločala, kaj bom v življenju pravzaprav počela. Da pa bi lahko razložila, zakaj mi televizija toliko pomeni, moram povedati kaj več o sebi.

Močno si želim, da bi svoje otroštvo lahko opisala kot polno potovanj, piknikov in velikih rojstnodnevnih zabav. A moje okno v svet ni bilo tisto na koncu 25 kvadratnih metrov velike garsonjere, kjer smo živeli, temveč ravno televizor, postavljen v center sobe. Skozi to okno sem spoznavala različne načine življenja in videla, da na svetu obstaja veliko več kot le pot do šole in žoganje na ulici. Ob gledanju poročil, nanizank in raznih drugih oddaj sem se, verjeli ali ne, naučila veliko. S pomočjo poročil sem spoznala, da je svet nevaren prostor. Kmalu zatem pa me je pomirila kakšna španska nadaljevanka, kjer se je vse vrtelo okoli ljubezni in kjer ni bilo nesrečnih koncev. Nalezla sem se občutka, da na koncu vsak dobi, kar si zasluži. Sem človek, ki obožuje navade in rutine. Prav to so mi ponujale nadaljevanke. Vsak dan, ob isti uri, televizor in jaz. Enako velja tudi za neštete kriminalistične serije. Spominjam se, kako sem detektivom skozi ekran skušala pomagati razrešiti zločine in ugotavljala, kdo je morilec. Ob gledanju različnih serij sem spoznala veliko poklicev. Prvi teden sem želela biti igralka, drugi teden detektivka. Ko sem gledala poročila, sem želela biti jaz tista, ki poroča. Morda sem se ravno zaradi mešanice teh želja na koncu odločila za delo v medijih.

Televizija name ni vplivala samo v otroštvu, temveč tudi kasneje in še dandanes. Nikoli ni vplivala name negativno, kvečjemu pozitivno. Ko si česa ne želim ogledati, si tega preprosto ne ogledam. Lahko bi rekla, da sem jo malce zanemarila, a le zato, ker imam manj prostega časa. Nikoli nisem razumela ljudi, ki zavračajo televizijo iz prepričanja, da televizija poneumlja, medtem pa si na spletu vseeno redno ogledajo televizijske vsebine. Strinjam se z dejstvom, da je najlepše biti sam svoj režiser, sama pa se raje pustim razvajati in dovolim, da se nekdo drug odloči zame. Lepo je, ko si sam izbereš, kateri film ali serijo si boš ogledal, a je nekaj posebnega v tem, ko na televiziji “naletiš” na nekaj, kar te zanima. Odgovor na vprašanje, zakaj gledam televizijo, ni preprost, menim pa, da izhaja iz mojega pogleda na svet. Soočenje z realnostjo tam zunaj je zame včasih prekruto, zato se zatečem tja, kjer se vse konča lepo. Morda gre tukaj res le za navado iz otroških dni, a me to ne moti. Imaginarni svet, ki ga televizija konstruira, je tisti, v katerega rada zbežim. Tam se počutim varno.

Sabrina Husejnović