Nedavnega leta 2007 se je zaradi uspešne sestrelitve nedelujočega satelita, ki jo je izvedla Ljudska republika Kitajska, širši javnosti ponovno predstavil zelo kočljiv koncept oboroževalne tekme med svetovnimi silami, tokrat v vesolju.

Kitajski kinetični projektil, raketa zemlja–zrak, je bil 11. januarja 2007 izstreljen iz Vesoljskega centra Xichang, v kitajski provinci Sečuan. Z osmimi kilometri na sekundo se je začel približevati odsluženemu vremenskemu satelitu FY-1C razreda Fengyun, ki je ne glede na svojih opulentnih 750 kilogramov in primerno oddaljeno lego, 865 kilometrov nad Zemljo, lahko le nemočno čakal na svoj v vesolju tih, na parketu mednarodne politike pa predirljivo odmeven konec. Uspešnega poskusa namreč ni bilo že od leta 1985, ko so Združene države Amerike prestregle svoj raziskovalni satelit P78-1. Kitajska je dve leti in leto pred tem že izvedla dva neuspela poskusa, ki pa sta bila kljub medijski izpostavljenosti kaj hitro pozabljena. Uspešno je svoj satelit Kitajska prestregla še leta 2013, kar je še bolj spodbudilo podpihovanje. Že med hladno vojno (leta 1967) se je v okviru OZN podpisala Pogodba o vesolju (Outer Space Treaty), ki državam podpisnicam, te so 103, prepoveduje kakršnokoli oboroževanje v vesolju. Pogoje pa si seveda vsak prikroji malo po svoje ali jih, kot v primeru ZDA, enostavno ne upošteva. S takimi primeri se zbuja bojazen po novi oboroževalni tekmi in glede na to, da se nekateri ljudje zavedajo, do česa je pripeljala prejšnja, to ni ravno najbolj navdihujoča novica.

Obstajajo vse vrste argumentov za tako konfrontacijo in proti njej, rad bi jih izpostavil in potrdil ali ovrgel. Eden izmed njih je, da oboroževalna tekma je bila in bo ključnega pomena pri razvoju novih tehnologij. To je zelo pogosto uporabljen argument, ki pa spregleda dejstvo, da se je oboroževalna tekma zgodila v obdobju najbolj intenzivne tehnološke rasti, ki traja že od začetka 19. stoletja. Nedvomno so enormne vsote denarja za vojaško tehnologijo pripomogle pri financiranju različnih za človeštvo pozitivnih projektov (npr. interneta …), a vprašati se moramo, ali ne bi ta denar v naši vedoželjni in progresivni družbi in ne nazadnje vrsti v vsakem primeru končal v znanstvenih in raziskovalnih skladih.

Med raziskavo teme mi je bilo dano slišati tudi, da svet potrebuje novo ureditev, konec hegemoniji! Čas je, da se dosedanji gospodarji umaknejo novim in svežim voditeljem svetovne politike in vesoljska nadvlada je absolutna prioriteta za takšen preobrat. Vladar, ki ga ljudstvo ljubi in ki je svojo moč pridobil nenasilno, je še po mnenju patološko preračunljivega Machiavellija na oblasti veliko varnejši kot tisti, ki je oblast pridobil s surovo močjo in tehnološko prednostjo. Boljši svet se gradi na miru, in ne vojni ali že samo v grožnji in strahu pred njo. Prva oboroževalna tekma je uvedla številne novitete, za katere nočemo slišati. Vzpostavila je zelo enoličen svetovni red oziroma ustroj, ZDA so po bankrotu in kolapsu Sovjetske zveze (do katerih je prišlo delno zaradi za sovjetsko gospodarstvo nevzdržnega oborožitvenega tekmovanja) postale absolutni hegemon. Pojavil se je ogromen vakuum moči v državah bivše SZ. Človeštvo, človek pa je prvič postal zmožen in sposoben uničiti lastno vrsto, vse druge vrste in celoten ekosistem planeta. Temu smo prišli zelo blizu že leta 1962 med kubansko krizo. Zato se vse morebitne ugodnosti takega tekmovanja lahko skrijejo pred morebitnimi posledicami eskalacije položaja.

 Številni politiki in  vojaški predstavniki držav, ki vodijo v vojaški tehnologiji, uporabljajo argument, da bi v primeru selitve vojskovanja v vesolje in z novim, veliko natančnejšim orožjem lahko med neizogibnimi spopadi močno zreducirali ali celo izničili civilne žrtve. Med številnimi dosedanjimi vojnami so udeleženci imeli veliko priložnosti preprečiti civilne žrtve. Samo med ameriško invazijo na Irak ali Afganistan ali med zadnjo izraelsko vojaško intervencijo v Gazi, posredovanjem NATA v Libiji ali ruskim posredovanjem v Čečeniji bi lahko napadajoča stran do konca izkoristila svoj tehnološki potencial in z nekonvencionalnim bojevanjem porazila tehnološko in ekonomsko močno podrejenega nasprotnika. A se to nikoli ni zgodilo, za vojaške stratege je močan udarec edini možni udarec, v vojni je civilno življenje oziroma smrt le slab PR, in ni vredno prav veliko, še posebej če je daleč od doma in še posebej če je tudi doma ta žrtev predstavljena le kot nujno zlo, kot prijatelj sovražnika. Trenutno se v nekaterih državah izvajajo po mednarodnem pravu prepovedane izvensodne usmrtitve z najnaprednejšo letalsko tehnologijo. S pomočjo neskončnega sklada informacij, satelitskih posnetkov in posnetkov iz zraka precizno določijo položaj tarče in v ta položaj izstrelijo raketo. Kljub zelo razviti tehnologiji in zmožnostim je v napadih večina žrtev nedolžnih mimoidočih. Prej nič hudega sluteči, zdaj s strahom navdani civilisti so storili le to napako, da živijo na napačnem kraju in hodijo po napačni ulici mimo človeka, ki ga je  napadalec označil kot tarčo, legitimno ali ne, vsekakor pa ilegalno. Zato nemirne vesti rečem, da se lahko število žrtev z novim, še močnejšim orožjem le še poveča.

Kljub temu da bi oboroževalna tekma po vsej verjetnosti finančno pripomogla pri razvoju vesoljskih tehnologij, ki bi olajšale in omogočile bolj ekstenzivno raziskovanje vesolja, sem prepričan, da se za iste tehnologije splača počakati kakšno leto ali desetletje več, ali pa tudi nič več, saj je možno, da bi se razvile istočasno tudi brez zunanjih spodbujevalcev. Tekmovanje v ustvarjanju sredstev za ubijanje ustvarja tudi okolje, ki napeljuje k nasilju, tako tekmovanje je nedvomno korak nazaj v razvoju, če ne tehnološkem, pa ideološkem. Seveda posamezniki nimajo možnosti spremeniti takih trendov, so naravni razvoj dogodkov v polnaravnih ustanovah, ki se imenujejo države. Skupine pa lahko pustijo večji pečat, lahko vplivajo na politiko, ki vpliva na vojaško-industrijski kompleks. Zato naj se oboroževalna tekma ne nadaljuje, ampak konča, in naj se posledice takih konfrontacij močno vtisnejo v kolektivni spomin, saj je ena sama napaka lahko usodna, končna.

Miha Bizjak