»Ne morem več,« je rekla,

a še vedno odločno stala,
z nemirnim pogledom skozi okno,
kjer je ostanke upanja iskala.

»Ne morem več,« je ponovila,
bolj zase, kot za druge,
po možganskih vijugah tisočero misli je lovila,
da bi se s kakšno tolažíla.

»Ne morem več,« je rekla mehko,
kakor punčka, ki na robu joka si želi bližine,
a nikogar ni bilo, da bi jo ustavil
in ji rekel: »Saj tudi to mine.«

Brenčanje v glavi se je stopnjevalo,
vsaka druga misel povedala je o njej grenkobno šalo.
In ni več vedela, kam bi jih poslala,
s kom le, kot s seboj, lahko bi pokramljala.

Če bi jo pogledali v oči, videli bi praznino,
a skoznjo njenih misli neskončno širino,
po kateri ni več zmogla tavati sama,
da bi našla upanje, ki bilo je že spodkopano.

Trudila se je, to ji lahko priznamo.
S prezeblimi členki se je oklepala okenske police
in z mislimi potovala v neznano,
se z zmaji borila, solze točila, da bi našla upanje iskano.

Ni vedela, kdaj je ostala v temi,
da so se ji v glavi risali le problemi.
Ni vedela, kako naj nadaljuje,
kateri izmed njenih delov katerega premaguje.

In nato je postala sama svoja žrtev,
ko lahko je le nemočno stala
in od misli njenih so ušesa ji brenčala,
a nevarna igra se je nadaljevala.

»Ne morem več!« je ponovila,
misleč, da črne misli s tem bo umirila.
A te so zdaj že čisto podivjale
in jo vodile v vse bolj hlipajoče vzdihljaje.

Misli postale so neznosne, kot leta nazaj postalo neznosno je njeno življenje.
Zapirala se je vase, misleč, da tako ustavila bo svoje trpljenje.
Pa se je motila – v mislih je več prostora kot v življenju,
tu dogodki minejo, tam pa se zrcalijo v njihovem večnem govorjenju.

Ni zmogla več, to je bila resnica.
Biti ujeta v kletki, ko nekoč bila je svobodna kot ptica.
Ptica, ki je pozabila, da zna leteti,
in se vdala usodi, ko se je pustila ujeti.

Motne so bile oči, s katerimi je gledala ulico,
solze so se sušile v njihovih kotičkih
in vsak stavek je bil nov vbod v srce s sulico,
strup na njeni konici razlezel se je po vseh mislih.

Zadovoljna bi bila že s tišino,
samo zmerjanja in žaljivk se je želela otresti,
da bi enkrat res za vekomaj »šle mimo«,
da bi enkrat res uspelo ji jih zmesti.

Ulica bila je vedno bliže,
le en dah ločil jo je od s toploto prežganih tlakovcev,
le en kanček poguma in malo več obupanosti

– pa ji bo lažje.

»Ne morem več,« je glasno ponovila in se obregnila čez ramo,
kot bi prosila za dovoljenje svojo mamo.
Previdno pobolščala je v belo steno,
ko v možgane butnil je nov val črnih misli in njene krike pognal v temo.

Ulica je bila vedno bliže,
sekunda dvajset se kot žvečilka razpotegnila je v večnost,
in začutila je grenkobno nežnost
– in postalo je vse tišje.

Po tresku ljudje zbrali so se pod njenim oknom,
kot bi vedeli in čakali, kot ujede,
na izid boja misli in njihove sosede,
kot bi prišli na postrežbo s hodom.

A nič privoščljivega ni bilo v njihovih obrazih,
le presenečenje, žalost in grenkoba
in tisoč temnih misli, takih,
kakršne so jo prignale do njenega izhoda.

Spraševali so se, zakaj niso mogli
narediti česa, da bi ji pomagali in jo rešili.
Spraševali so se, kaj bi lahko naredili,
da bi njeno usodo spremenili.

Poigravali so se s temi mislimi,
dan, dva in jih nato opustili,
jih v ozadje svojih možganov skrili,
jih lepo zapakirali in samevati pustili.

Dogodek je minil in potonil v pozabo
in poleti so topli tlakovci spet nastavljali svojo vabo.
A okno je bilo tiho in prazno.
Kot je bilo tiho in prazno, ko je na njem slonela – in ihtela.

Nina Bačar