Če so nekoč (19. in začetek 20. st.) bile poizvedbe namenjene predvsem izboljševanju javne podobe političnih kandidatov  in  niso bile predstavljene kot “objektivne” podobe mnenjske klime, danes ni tako (Brlek 2009, 106). Sodobno predstavljanje rezultatov javnomnenjskih poizvedb je precej drugačno: množični mediji nagovarjajo široko in raznoliko občinstvo, kar pomeni, da so rezultati poizvedb predstavljeni kot odsev javnega mnenja (Brlek 2009, 106). Sistematično vzorčenje omogoča, da se lahko mediji sklicujejo na javno mnenje celotne populacije neke države. Tako imajo javnomnenjske poizvedbe pomembno vlogo pri odločitvah o količini pozornosti, ki bo namenjena predstavitvi političnih kandidatov pred volitvami, prihaja do neskladnosti med institucionalnimi logikami poizvedovanja in množičnimi mediji; mediji želijo informacije objaviti čim hitreje, strokovno izvedena poizvedba in analiza rezultatov pa zahtevata čas; poizvedbe so za novinarje privlačne, ker potrjujejo samopercepcijo novinarjev kot “psov čuvajev”, hkrati pa kot podatki, pridobljeni na podlagi znanstvene metodologije, niso podvrženi sumu subjektivnosti.

Tonnies (2005) pa je reformo in prihodnost mnenja javnosti najtesneje povezal z reformo in  prihodnostjo časnikov. Z reformo naj bi se udejanile ideje oziroma predlogi, ki jih je Tonnies povzel po nemškem Američanu Ferdinandu Hansnu (Tonnies 2005, 153):

  • v vsakem mestu naj bi najbolj razgledani in izobraženi možje ustanovili popolnoma neodvisen dnevni časopis;
  • v njem bi imeli vse priznane stranke prostor za predstavljanje in pojasnjevanje dogodkov;
  • časnik bi moral biti neodvisen od oglaševalcev, kar bi mu zagotovila dovolj visoka naklada, ki bi jo dosegel, ker ne bi bilo potrebe po strankarskem tisku;
  • prostor za oglase bi dobila samo zanesljiva podjetja;
  • glasovi ljudstva bi v časniku našli neposreden izraz;
  • senzacionalizem bi bil izključen;
  • nosilni članki naj bi bili tako nepristranski, brez strasti in objektivni, da bi bila v njih predstavljena mnenja sprejeta z veliko pozornostjo in zaupanjem;
  • časnik bi moral imeti svojo lastno dopisniško mrežo, neodvisno od »lažnivih žic in zastrupljenih vodnjakov agencij Reuter, Havas, Nortcliffe ter rumeno finančno-imperialističnega tiska«; ti so skupni sovražnik človeštva in jih je treba uničiti.

Toonies (2005, 154) svojo Kritiko javnega mnenja končuje takole: »Nujnost take reforme mora steči kot javno mnenje in bila bi učinkovito, morda najučinkovitejše sredstvo samovzgoje mnenja javnosti

Po pregledu literature in ugotovitvah med branjem in pisanjem sem prišla do zaključka, da se nikakor ne morem strinjati s Gallupom ob njegovi trditvi, da lahko z javnomnenjskimi raziskavami odgovorimo na vsa nacionalna vprašanja. Preveč je namreč odprtih vprašanj na področju metodologije javnomnenjskih poizvedb, na področju etike in pa predvsem v terminu javno mnenje. Govoriti danes o javnem mnenju je izredno problematično, saj sam termin še ni definiran, kaj šele, da bi lahko kredibilno stopil ob bok poizvedbam – ali obratno. Predvsem pa se mi zdi problematičen odnos zaposlenih v medijih, saj poizvedba, ki jo je rešilo 200 ljudi, ne more in ne sme predstavljati glasu večine.

Če torej upoštevam Bordieujeva in podobno misleča mnenja o izredno nekonvencionalnem odnosu med javnim mnenjem in javnomnenjskimi poizvedbami ter na koncu še Tonniesovo časnikarsko reformo, lahko ugotovim, da je »javnost«, kljub medijem in »javnomnenjskim« anketam, ostala brez glasu. Vendar pa bi Tonniesovo reformo, kljub temu, da se na prvi pogled zdi utopična, toplo pozdravila. Kajti tudi sama verjamem, da je v novinarstvu prihodnost. Zdi se mi, da je velikokrat kvaliteten novinarjev članek realnejši in kredibilnejši od vseh psevdojavnomnenjskih poizvedb, ki neslišno govorijo v imenu ljudstva.

Članek zaključujem z mislijo, da v koncept anonimnosti v kontekstu javnomnenjskih anket nikoli nisem verjela. Kajti oseba, ki se ni pripravljena podpisati z imenom in priimkom ter zagovarjati svojega mnenja, ne samo da ne more predstavljati dela mnenja javnosti, temveč ona sama mnenja sploh nima.

Vera Malić

LITERATURA

Dović, Marjan. 2010. »Literatura v primežu cenzure?«. V: Cenzurirano: Zgodovina cenzure na Slovenskem od 19. stoletja do danes, ur. Mateja Režek, 291–306. Ljubljana: Nova revija – zavod za humanistiko.

Slavko Splichal. 1999. Komunikološka hrestomatija 2. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

Slavko Splichal. 2005. Javno mnenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Slavko Splichal. 2007. Komunikološka hrestomatija 3. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.