Kje je meja, do katere se pustimo vplivu in manipulaciji oglaševanja in kje je meja oglaševalcev, katerih stvaritve vedno bolj temeljijo na psiholoških znanostih in poznavanju teh praks, v upanju, da nam prodajo svojo idejo “zapakirano” tako, kot da je namenjena samo nam, posameznikom? 

Znano  je, da se gospodarska in ekonomska rast merita  s tako imenovanim bruto domačim proizvodom (BDP). Pojav sive ekonomije ne predstavlja problema le v Sloveniji, vendar pa je možno opredeliti panoge, pri katerih je porast sive ekonomije večji. To so ponavadi kmetijstvo, predelovalne dejavnosti, trgovina, gradbene dejavnosti, popravila, gostinstvo in še bi jih lahko našteli. Dr. Bojan Nastav je v svoji doktorski disertaciji predstavil obširen problem sive ekonomije v Slovenji, pri kateri je njene akterje razdelil v skupino proizvajalcev in skupino potrošnikov. V prvi skupini naj bi bili tisti, ki se v sivi ekonomiji sami zaposlujejo, v drugi pa tisti, ki so v njej zaposleni.

Iz statističnega urada RS je razvidno,  da se je v tretjem četrtletju 2013 BDP zmanjšal za 0,6 odstotka. Vzrok za to naj bi bilo zmanjšano zunanje povpraševanje, prav tako pa naj bi bil vzrok domače povpraševanje po gospodarski aktivnosti, ki naj bi bilo tudi tokrat negativno. Siva ekonomija naj bi v Sloveniji obsegala kar od 10 do 25 odstotkov bruto domačega proizvoda.

Kaj pa se zgodi, ko  izvajalci ne izdajo računa za opravljeno storitev ali pa ko podjetja ne prijavijo dela, ki obsega zaposlitve in plačila in ko gredo stvari že predaleč? Takrat se zbudi naša vlada s kampanjo proti sivi ekonomiji.

Pri kampanjah je treba upoštevati veliko faktorjev. Prvi in najpomembnejši  je družbeni kontekst, v katerem se kampanja izvaja.  Dejstvo je, da se je vlada za kampanjo proti sivi ekonomiji odločila zaradi velikega davčnega izpada predvsem malih in samostojnih podjetij, na to pa je prav tako vplivala tudi svetovna kriza.

Kampanja proti sivi ekonomiji temelji na ideologiji, da je treba aktivirati državljane, da sami prepoznajo problem, ki ga siva ekonomija prinaša za večino prebivalstva v Sloveniji, kot tudi dati ljudstvu izbiro in občutek, da lahko sodelujejo in so del boja proti sivi ekonomiji ter da bo njihova pomoč pripomogla k njenemu zmanjšanju. Glavni slogan kampanje “Vklopi razum, zahtevaj račun!” je sestavljen tako, da naslovnike predvsem poziva, naj vklopijo pamet in končno odprejo oči (do sedaj naj bi živeli v nevednosti), daje občutek pomembnosti za posameznika in cilja na njegovo “inteligenco”, s katero se je lahko poistovetiti. Glavni namen pri tem pa je seveda polnjenje državne blagajne.

Kulturni okvir določa, s kakšnimi vprašanji – kot so to poudarili tudi pri kampanji, se sooča večina prebivalstva, in prav tako se je treba vprašati, kakšne so vrednote in načela ciljne skupine, ki se je bo kampanja dotaknila in na katero želi vplivati.

Kot se zdi, je kampanja proti sivi ekonomiji zajela kar se da široko ciljno skupino, kar je razvidno predvsem iz vprašanj, s katerimi se ukvarja povprečni Slovenec in ki so poglavitni del te kampanje. Problem pa je, da kampanja apelira predvsem na državljane, ne pa toliko na podjetja in izvajalce, ki so glavni razlog za neprijavljene storitve, pa vendar se lahko pri tem vprašamo, zakaj bi določeno storitev brez izdanega računa prijavili, saj imata tako izvajalec kot naročnik od tega določeno korist.

Pomemben vpliv na ciljne skupine določene kampanje pa ima tudi način prenašanja sporočila.  Ker smo ljudje čustvena bitja, katerih napomembnejše potrebe – kot jih je v svoji hierarhiji potreb opredelil že Maslow, so potreba po varnosti, izobraževanju, potreba po samoaktualizaciji, kot tudi potreba po socialnih interakcijah. Te vrednote, ki so pogosto povezane tudi z našim čustvenim stanjem, so oblikovalci kampanje proti sivi ekonomiji dobro zajeli z vprašanji, kot so: “Kdo mi jemlje prihodnost?”, “Kdo mi jemlje varno starost?”, “Kdo mi jemlje varnost?”, “Kdo mi jemlje zdavje?”. Menim da ni osebe, ki ji te potrebe ne bi bile pomembne. Poleg prodornih vprašanj, ki so temelj obstoja in človeškega delovanja v globalnem svetu, so le-ta podkrepljena tudi z vizualnimi podobami, na primer zaskrbljene starostnice ali žalostnega otroka ob vprašanju “Kdo mi jemlje prihodnost?”, kar ni drugega kot čustvena manipulacija.

Omembe vredno je tudi, da je vlada RS za kampanjo proti sivi ekonomiji porabila kar 125,324 €. Ali bo kampanja uspešna, bo znano predvsem dolgoročno, mi kot državljani pa moramo dejansko “vzeti pamet v svoje roke” in se naučiti prepoznati manipulativna sredstva in apele, ki so glavno orodje oglaševalcev za doseganje njihovih ciljev.

Rebeka Bratož Gornik