SAMANTA KOBAL

DRAMATURGINJA

 

Samanta Kobal je diplomirana dramaturginja in samozaposlena v kulturi, deluje na področju igre. Je tudi ustanoviteljica društva Gajbla, hiše ustvarjalnih zgodb, kjer se ukvarja z umetnostjo pripovedovanja zgodb. Gajbla je majhen, prijeten kotiček na obrobju starega mestnega jedra v Kopru, kjer prek različnih dejavnosti igralci izražajo vse tisto, kar nosijo v skritem kotičku ustvarjalne biti.

  1. Vaše profesionalno delo je usmerjeno v režijo gledaliških predstav, poučevanje tako v gledališki šoli kot po drugih izobraževalnih ustanovah. V zadnjem letu se posvečate umetnosti pripovedovanja, pisanju zgodb ter odkrivanju vedno novih besednih ali nebesednih načinov pripovedovanja. Za zadnjo predstavo ste si izbrali Vaje v slogu Raymonda Queneauja. Od kod ideja za izvedbo gledališke predstave s tem besedilom?

Ideja je nastala na gledaliških vajah, ko se mi je na neki točki glede na energijo igralske skupine zazdelo, da bi morali igrati na podlagi besedila, ki samo po sebi nič ne pove, zato, da nam omogoči iskanje nove izraznosti. Hotela sem, da igralci ne iščejo pomena v besedilu, se pravi, da se ne obesijo takoj nanj, ampak da poizkusijo poiskati znotraj sebe vsa tista izrazna sredstva, ki jih kot ljudje in kot igralci imajo, in sicer: kakšno energijo ima vsak posameznik, s kakšnimi gestami, kretnjami se lahko sporazumeva. Tukaj se poraja vprašanje: kaj lahko počnemo, če besedilo nič ne pomeni? Obratno temu pa: kako lahko dodamo besedilu, ki načeloma nič ne pomeni, ki nič ne pove, svojo zgodbo, pomen, ki smo si ga ustvarili sami. Za tako idejo o nastanku predstave so se mi zdele Vaje v slogu odlično besedilo, ki nam je to omogočilo.

  1. Svoje delo posvečate raziskovanju človeškega telesa kot igralskega orodja za delo na odru. Trudite se odkrivati vedno nove izrazne poti, nove stile in načine, prek katerih se vsak posameznik na odru ali v vsakdanjem življenju lahko samozavestno in uspešno izraža. Ste si to besedilo izbrali zaradi učenja?

Ja, v prvi vrsti zagotovo zaradi učenja, ker smo seveda gledališka šola, ampak tudi zato, ker bi jaz, kot mentorica gledališke šole, rada dosegla to, da začnejo igralci iskati izrazna sredstva  znotraj sebe. Besedilo namreč ni tisto, ki odpira neke poti igranja, ampak morajo igralci znotraj sebe odpreti določene poti in rezultat tega, kar so znotraj sebe našli, aplicirajo na neko določeno besedilo. To pa zato, ker smo vsi navajeni, da besede vedno več povejo, kot pa sami čutimo, mislimo. Če imamo tako besedilo, ki ima neko logično sosledje, se vedno obesimo na zgodbo in pozabimo na tisto, kako mi razumemo. Ker smo v predstavi Vaje v slogu naredili ta obrat, ko smo obrnili vrstni red, smo bili priča temu, da prihajajo iz igralcev čudovite stvari in popolnoma razumljiva zgodba. Če bi črtali naše besedilo, bi lahko v njihovo igro vključili katerokoli tekstovno besedilo na tem svetu. Lahko bi vključili časopisne novice in bi bila njihova zgodba trdna, dramaturško bi stala in bila polna. In to je bilo naše delo.

  1. Vaje v slogu so torej plod svobodnega dela in domišljije igralcev, ki ste jih vodili skozi proces igranja. Kako pa so potekale vaje, na osnovi katerih je nastala predstava?

Super so potekale. Vaje potekajo enkrat na teden, tri šolske ure. Super bi bilo, če bi bile vaje  vsaj dvakrat na teden, saj vsakokrat, ko se ponovno srečamo, obujamo spomine na prejšnji teden. Potekajo tako, da igralci najprej ogrejejo telo, zato da pozabijo na svet, ki so ga pustili za sabo, preden so vstopili v Gajblo. Tako odprejo možgane na točko, da lahko začnejo ustvarjati. Moj način dela je tak, da eden z drugim skupaj hodijo po tej domišljijski poti in prek gledaliških vaj, neke energije, pogovorov skupaj začnejo izvajati igro. Moje delo kot mentorice režiserke je, da začutim, kje je energija, kam jih vodi, kje lepo sodelujejo, kje so se sprostili. Tako jih na nek način usmerjam, da delajo s tem, kar prihaja iz njih. So super skupina, odlično delajo, si zaupajo med sabo, jaz zaupam njim in oni zaupajo meni. Se mi zdi, da hodimo korak za korakom eden z drugim in nastajajo super stvari.

  1. Koliko časa ste se pripravljali na predstavo?

Začeli smo februarja. Besedilo smo si izbrali marca. Vse skupaj pa je trajalo štiri mesece, julija smo imeli prvo uprizoritev v Gajbli.

  1. Kateri žanr je gledališka igra Vaje v slogu?

Niti sanja se mi ne. Urbane zgodbe. Vsakdanje življenje. Realnost.

  1. Do sedaj ste imeli že kar nekaj uprizoritev, vse pa so potekale v hiši ustvarjalnih zgodb, Gajbli. Danes ste igralce postavili v čisto nov prostor, in sicer Center mladih Koper. Ali je to vplivalo na igralce in izvedbo igre?

Ja seveda. V prvi vrsti sem opazila, da je vplivalo na glasbo, ker je glasba dobila večji volumen in so inštrumenti zveneli s čisto drugo dimenzijo kot v Gajbli. Seveda pa tudi na igralce, saj so v Gajbli bolj stisnjeni in so nehote vrženi v isti ritem. Ker so si tam bližje, se zavedajo, da si morajo biti bolj v oporo in da sodelujejo, tukaj pa jih je prostor raztegnil in so bili kar naenkrat odvisni od lastne energije. Na trenutke se je to tudi videlo, da bi določeni igralci potrebovali energijo in pomoč drugega soigralca. Ker pa je bil prostor ne po igralnem polju, pač pa po volumnu velikokrat večji, jih je malo vleklo vsakega na svoj konec in so potrebovali nek napor, da so se združili. Te pomanjkljivosti smo opazili samo tisti, ki smo večkrat gledali to predstavo in bili priča predstavi v naši Gajbli.

  1. Vsaka gledališka predstava odseva neko družbeno kritiko, pa če se je še kako izogiba. Gledalec namreč vedno hrepeni po razlagi o tem, kaj ima to skupnega s časom, v katerem živi in deluje. Kako se gledališka predstava Vaje v slogu reflektira v družbi današnjega časa?

V besedilu se reflektira tako, da ljudje govorimo ene in iste stvari in nič ne naredimo. Ves čas namreč govorimo in govorimo, vedno pa pristanemo na istem, samo drugi odtenek ostane. Recimo temu kar ”petdeset odtenkov naše otopelosti”. Kar pa se tiče odnosov, ki so jih igralci razvili, lahko rečem, da smo družba izrazitih individualistov. Družba nas sili k temu, da smo individualisti, da si ne vzamemo časa za nikogar in da smo individualistični v naših hotenih hrepenenjih. Odvisni smo samo od lastne potešitve, lastnega površinskega občutka, ki nam daje srečo za zelo kratek čas in hrepenimo po še ter nikoli nimamo dovolj. Ostajamo v enem notranjem polju in se vrtimo kot mačka okrog vrele kaše.

  1. In še za konec. Koliko časa že deluje gledališka šola Talia in koliko igralcev je pod vašim mentorstvom?

Lani smo praznovali deseto obletnico. Vaje v slogu so bile predstava, s katero smo obeležili teh deset let. Letos smo v enajstem letu. Igralcev je sedem, idealna skupina že številčno in tudi zato, ker so vseh barv, so hkrati zelo raznoliki med sabo, hkrati pa tako povezani, da se da z njimi marsikaj narediti. Super ekipa so.

ANALIZA INTERVJUJA

Primer intervjuja je bil izveden ustno in je delno strukturirane vrste, kar pomeni, da so bila odprta vprašanja vnaprej pripravljena. Izvajalki intervjuja sva imeli vnaprej pripravljena okvirna vprašanja, ki so nama služila kot smernice za celotni pogovor, ki se je razvijal 22 minut.

Izbrani primer intervjuja spada glede na stopnjo standardizacije spraševanja pod intenzivni intervju, kar pomeni, da poteka na osnovi izoblikovane sheme vprašanj, ki pa niso standardizirana, in lahko tako izpraševalec postavlja dodatna vprašanja (Ambrožič, 2005).

Intervjuvanka je bila vnaprej dobro pripravljena, poznala je temo in namen študije, kar je omogočalo neoviran potek intervjuja.

Vprašalnik v intervjuju je lahko odprt ali zaprt, v tem primeru intervjuja je odprt (Ivanko, 2007). Režiserka je tako prosto odgovarjala na zastavljena vprašanja.

Prednost odprtega tipa vprašanj je izčrpnejši vpogled v tisto, po čemer izvajalci intervjuja sprašujejo intervjuvance (Sagadin, 1993). Vprašanja so bila zastavljena objektivno.

Vprašanja so bila usmerjena v dejstva o predstavi (kako je potekala izvedba, vaje, kako je na igro vplival prostor in glasba), pa tudi v mnenja in režiserkina osebna stališča o predstavi in igri. Intervju zajema 8 vprašanj, kratkih in enostavnih.

Največjo verodostojnost odgovorov dosežemo z uporabo magnetofona (Ivanko,2007). Tudi medve sva ga uporabili in si na podlagi posnetega gradiva odgovore zapisali. S tem sva dosegli, da so bili režiserkini odgovori točno formulirani in interpretirani. Intervjuvanka je na večino vprašanj odgovorila z obsežnimi odgovori, le na nekaj vprašanj je odgovorila kratko in jedrnato.

Maja Muhič, Eva Grošič