Dr. Peter Čeferin je oseba s pestrim življenjem. Je znan slovenski odvetnik, mojster karateja in avtor mnogih strokovnih besedil. Kot pisatelj se je uveljavil s knjigo Moje odvetniško življenje. Dokazuje, da advokatura in literatura gresta z roko v roki, ker se obe področji ukvarjata s človekom in seveda tudi z jezikom.

Na predstavitvi njegove najnovejše knjige 100 sodnijskih v Kosovelovi knjižnici Sežana, kjer opravljam študijsko prakso, sva imela prijeten pogovor.

Kakor ste sami rekli, traja vaše odvetniško delo že 50 let. Kdaj ste vedeli, da je pravo tisto, s čimer se želite poklicno ukvarjati in zakaj?

Prvega maja 1965 sem nastopil delo odvetniškega pripravnika in lani maja je minilo 50 let, odkar neprekinjeno delam v odvetništvu. Pred dvema dnevoma sem imel intervju na Televiziji Slovenija, povedal sem, da je odvetništvo najtežji in najlepši poklic na svetu. Rad zagovarjam ljudi, zlasti tiste, ki so pod pritiskom državne oblasti, kajti kazenski postopek je spopad med državo in posameznikom in med tema dvema neenakima nasprotnikoma je en sam odbijač, in to je odvetnik. To delo me privlači in v 50 letih mi niti en sam dan ni bilo dolgčas.

Po diplomi pa ste delali kot novinar. Kaj vas je zaneslo v novinarske vode?

Ko sem po diplomi na pravni fakulteti raziskoval, kaj bi bil, sem poskušal razne usmeritve; bil sem novinar, pravnik v gospodarstvu, poleg tega sem se ukvarjal s pisanjem. Napisal sem dve satiri, ki so ju odigrali v Mestnem gledališču ljubljanskem leta 1967.

Novinarsko delo je izjemno zanimivo, raziskovalno. Mislim, da mi je tudi novinarsko delo koristilo pri mojem poklicu odvetnika, ker tudi v našem poklicu gre za zgodbe, ki jih moraš argumentirati, moraš prepričati, vi bralce, jaz pa sodnike, da ima moj klient prav.

Kakšen nasvet bi mi dali kot študentki Medijskih študijev?

Novinarstvo je veliko poslanstvo, novinarsto lahko odigra izjemno pozitivno vlogo, žal pa je v veliki meri naše novinarstvo v Sloveniji pod nivojem tistega, kar si jaz predstavljam kot novinarski poklic. Lastniki medijev namreč očitno stremijo zgolj k prodaji in stvari se prodajajo, kot da so vsebine medijev senzacionalistične, polne obrekovanja, žalitev, neresnic in tako naprej. Mi smo ravno, če gledam s stališča odvetnika, v težki situaciji, ko zaradi splošne krize mediji in del javnosti, kar izkorišča tudi politika, vnaprej obsojajo določene ljudi in zahtevajo ekspresne obsodilne sodbe. Če nisi v najkrajšem možnem času obsojen, pravijo, da gre za slabega sodnika.

Česar pravzaprav ne bi smeli, ker je treba poslušati še drugo stran.

Absolutno. Audiatur et altera pars. (‘Prisluhniti je treba tudi drugi strani.’ Op. p.) Zlasti v Sloveniji se naravnost pohodi temeljno ustavno načelo domnevne nedolžnosti, na podlagi katerega je vsak, dokler mu krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, nedolžen.

Rekli ste, da je slovensko novinarstvo pod nivojem. Imate mogoče kakšen predlog, kako bi zvišali ta nivo?

So sijajni posamezniki! So pa tudi komercialni mediji, ki jih sam ne gledam in ne poslušam. Ne vem, mogoče bi morala biti novinarska društva bolj aktivna, zlasti etične komisije.

Nedavno smo imeli primer samomora ravnatelja, ki so ga dijaki grobo razgalili v zasebni sferi. Ampak mediji so prostodušno pisali o tem, celo fotografije šole so bile objavljene in človek je tudi zaradi tega naredil samomor. Vendar nihče za to ni odgovarjal v novinarskih vrstah. Vidim problem odškodninske odgovornosti medijev tudi v naši sodni praksi. Naše odškodnine in kazni so absolutno prenizke. Če boš v tujini naredil hudo škodljivo dejanje, je lahko časopis kaznovan z globo, ki predstavlja resne posledice za materialni položaj časopisa. Pri nas pa se splača negativno pisati in vkalkulirati kazen.

Leta 2012 ste nastopili v gledališki predstavi Bertolda Brechta, imenovani Od-ločitev v Mukdenu, ki kritizira vsakdanji svet. A bi lahko opisali svojo vlogo v njej?

Tisti dve satiri, ki sva ju skupaj pripravila z gospodom Tozonom, sta se zgodili v moji rani mladosti, mislim da leta 1963, medtem ko sem v predstavi Bertolda Brechta nastopil leta 2012. To se pravi, da sem kot igralec prvič nastopil pri 75 letih. Povabil me je v dramo Bertola Brechta Od-ločitev v Mukdenu ravnatelj novomeškega gledališča Matjaž Berger, ker ga je navdušila zgodba, ko sem mu pripovedoval, kako so se ljubljanski odvetniki odločali o tem, ali so pripravljeni zapustiti svoje pisarne in brezplačno več mesecev zagovarjati kosovske rudarje v političnem procesu. Takrat me je Ljubo Bavcon, nekdanji predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic, katerega član sem bil takrat,  prosil, ali bi stopil v kontakt s kosovskimi odvetniki, ki so zagovarjali rudarje, ki so protestirali v starotrškem rudniku. Čeprav je bil protest dovoljen, so jih tedanje politične strukture obtožile rušenja državne ureditve, za kar je bila zagrožena smrtna kazen. Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS) je takrat pisala Bavconu, da bi Svet organiziral zbiranje denarja za odvetnike, Bavcon me je zadolžil, da stopimo v kontakt s temi odvetniki. Želeli so samo, da štirje odvetniki pridejo na Stari trg zagovarjat rudarje in Vlasija. To je bil največji politični proces pred razpadom Jugoslavije. Trinajst odvetnikov se je podpisalo, da gredo za nedoločen čas na Kosovo brezplačno zagovarjat v političnih procesih, kar je edinstven primer v zgodovini odvetništva na svetu. Preostalih 27 odvetnikov pa je podpisalo, da so pripavljeni nadomeščati odsotne kolege. To je bila tista od-ločitev, za katero je Berger želel, da nastopi tudi v tej drami. Ker pa sem jaz odvetnik, so me posneli s kamero, drugi pa so v živo nastopali. To je bila moja prva in zadnja vloga v gledališki predstavi.

Pred svojo knjigo Moje odvetniško življenje ste pisali dramska besedila. Kaj vas je motiviralo k pisanju?

Pravniki so pogosto tudi pisatelji, končno je bil tudi dr. France Prešeren odvetnik, pa Ljuba Prenner, znana odvetnica. Moj urednik iz založbe Litera, Orlando Uršič, je ugotovil, da sta si advokatura in literatura blizu, obe se ukvarjata s človekom. Jaz še nikoli nisem toliko užival kot pri svojih buklah.

Kako ste se odločili, katere zgodbe vključiti v 100 sodnijskih?

Pozorno branje vas bo pripeljalo do tega, da boste ugotovili, kako zgodbe niso samo zabavne, ampak so tudi tragične. Ko grem mimo ljubljanske sodne palače, razmišljam, ali ljudje vedo, koliko je v tej stavbi znoja, žalosti, obupa, razočaranja. Tam obsojajo ljudi na 30 let zapora ali izgubo otroka. Ne opisujem samo veselih zgodb »Slovenceljnov«, kot bi rekla Svetlana Makarovič, opisujem problem izbrisanih, problem jugoslovanskih oficirjev, ki so izgubili vse pravice, problem razlaščenih po drugi svetovni vojni, problem otrok ustreljenih staršev. Táko je življenje.

Besedilo in slik:a Samanta Coraci