Foto: Illusionality, deviantart.com

»Tiho, tiho bo v deželo prišla pomlad …, neopazno bodo v rumeni, gnitju zapisani travi vzniknile zelene bilke. […] Pa bo pomlad prišla v naše zatohle misli in spise, v naše uvele prsi in zaležane trebuhe … […] Pa bo pomlad prišla, ko priletijo ptice z juga in se severne poslovijo.«

Tako je o zgodnjemarčevskem vetru, soncu in mokrih oblakih v knjigi Romanja domov: pisanja iz zapuščenih krajev (2002) pisal gledališčnik in premišljevalec Vlado Šav (1945–2008), ki je živel v obnovljenem mlinu ob reki Dragonji.

Kljub vsemu hudemu, kar se ne dogaja več le po svetu, pač pa vse bolj pred našimi očmi, se Zemlja enakomerno vrti okoli svoje osi in potuje okoli Sonca, po čemer se že od nekdaj ravnajo taki in drugačni koledarji. Marec je že čisto pomladni mesec, čeprav se meteorološka pomlad začne šele v njegovi tretji četrtini. 21. marca je začetek pomladi, pomladansko enakonočje ali ekvinokcij. Prvi pomladni dan pa je tudi svetovni dan poezije, svetovni dan lutkarjev pa tudi svetovni dan strpnosti in svetovni dan boja proti rasni nestrpnosti. Vse našteto so nekakšni prazniki, čeprav niso dela prosti dnevi, so t. i. posebni datumi, za katere pravimo, da jih praznujemo ali pa samo obeležujemo: težko se na primer praznuje obletnica začetka prve svetovne vojne, se pa zato obeležuje njen datum.

Le zakaj sem se spustila v vse to naštevanje? Pa še niti končala nisem: marca smo pravkar obeležili mednarodni dan žensk, bolj znan kot dan žena ali 8. marec, čaka pa nas še gregorjevo (12. marca), materinski dan (25. marca) pa dan voda (22. marec) in velika noč (letos 27. marca) ter velikonočni ponedeljek (letos 28. marca). Kar sem naštela, praznike in t. i. posebne datume, sem zapisala z malo začetnico. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker prazniki niso lastna imena, ki se pišejo z veliko začetnico, kot smo vajeni npr. pri imenih prebivalcev (Koprčani), zemljepisnih lastnih imenih (Koper) ali stvarnih lastnih imenih (Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije). Lastna imena tudi niso besede, ki označujejo jezike (slovenščina), vina (refošk), jedi (kranjska klobasa) in nagrade, ki niso svojilni pridevniki (oskar : Prešernova nagrada), zato jih pišemo z malo začetnico.

Pa gregorjevo, gregorčki in sv. Gregor? Spomladi se dan podaljša in zato naj bi umetna luč, ki je bila pozimi potrebna tudi podnevi, približno sredi marca lahko splavala po vodi. V nekaterih slovenskih krajih vedno bolj obujajo tradicijo, da otroci na predvečer gregorjevega, torej dneva, ko goduje sv. Gregor, spuščajo po rekah in potokih okrašene čolničke s prižgano svečko – t. i. gregorčke. Pravopisno gledano tudi gregorčki niso lastna imena, kot lastna imena niso druge vrste predmetov: francoz – vrsta orodja, ljubljančan – avtobus iz ljubljanske smeri, ementalec – vrsta sira.

Le kje drugje kot na rečnih nabrežjih oz. v končni fazi celo v morjih in oceanih konča vsa ta navlaka iz lesa, lepenke in dandanes neobhodne plastike ter kovin, iz katerih so izdelane plavajoče razsvetljene hišice? In koliko je vzgojno, da otroci v vodo mečejo materiale, ki bi jih morali ločeno odložiti v smeti? Ampak to je že tema, ki najbrž ne sodi v jezikovni kotiček …

Dr. Vladka Tucovič