Izobraževalne institucije so že od 80. let prejšnjega stoletja zaradi neoliberalne doktrine podvržene zgolj finančni logiki, ki jo je moč opaziti že v zgodnjem izobraževalnem procesu. Že v osnovni šoli učitelji učence sprašujejo, kako si predstavljajo svojo življenjsko pot. Učenci na vprašanja učiteljev, kaj želijo postati, odgovarjajo, da želijo postati uspešni kot kirurgi, pravniki ali morda podjetniki, s čimer reflektirano ali nereflektirano izražajo prevladujočo kapitalistično ideologijo. Tako nas vendar učijo že od malega.

Starši nas navajajo, da moramo biti vključeni v vzgojno-izobraževalni proces zato, ker bomo z višjo izobrazbo lažje našli službo. Pridobitev službe po zaključenem študiju je danes za marsikaterega študenta (predvsem družboslovja) naporen proces, ki lahko traja tudi leta, konča pa se lahko tudi tako, da se mora študent zadovoljiti z delovnim mestom, ki ne ustreza stopnji njegove izobrazbe. Za to je delno kriv tudi neoliberalizem, ki ga nekateri starši mlajših generacij še niso dodobra navajeni, in zato v primarni socializaciji otroka skušajo naučiti, da se mora šolati zaradi pridobitve službe, ne pa, ker bi z izobraževalnim procesom usvojil ter skupaj s profesorji skušal razvijati določeno znanje.

To se kaže na informativnih dnevih srednjih šol in univerz. Izobraževalni programi, ki so najbolj zaželeni, so tisti, ki so najbolj “zaposljivi”. To postane velik problem, saj dijak ali študent ne gleda več zgolj na lastne želje, temveč je podvržen izbiranju programa glede na stopnjo zaposlenosti.

Naš vzgojno-izobraževalni sistem po italijanskem marksističnem klasiku Antoniu Gramsciju ustvarja hegemonijo. Po drugi strani pa se izobraževalni sistem sooča tudi z varčevalnimi ukrepi, katerih večina je značilnih predvsem za humanistiko. Največ javnih in zasebnih sredstev je namenjenih zgolj podjetnikom, saj je jasno, da bodo prispevali k razvoju kapitalizma. Humanistika kot del produkcije intelekta postaja za kapitalizem nepotrebna, saj ne prispeva k njegovemu razvoju. S tem je za ohranjanje statusa quo najlažje in najboljše, da se znanje prične omejevati.

Francoski marksistični filozof Louis Althusser je, tudi na podlagi Gramscijevega dela, šolo razglasil za ideološki aparat. Otroke že od vrtca uči spretnosti, ovite v vladajočo ideologijo. Po nekaj letih izobraževanja tako lahko otrok postane zaposljiv v proizvodnji, medtem ko se drugi šolajo naprej. Spotoma postanejo zaposljivi v delovnih razmerjih nižjih kadrov uslužbencev, uradnikov itd. Tisti učenci, ki pridejo do vrha, pa ali padejo v polovično nezaposlenost ali pa postanejo agenti eksploatacije, represije ali poklicni ideologi. Vladajoči razred proizvede mit, v katerega mora verjeti in nato prepričati druge, da verjamejo vanj. V sodobni kapitalistični produkciji zagotavlja reprodukcijo pogojev zunaj proizvodnje, v šolskih sistemih in drugih institucijah. Althusser meni, da je šola tisti prostor, ki v imenu višjih ciljev, skoraj dobrotljivosti, v posameznika skozi lijak vliva pravila vedenja v procesih delitve dela. Uči spretnosti, toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vladajoči ideologiji (delovna sila), po drugi strani pa reproducira sposobnosti obladovanja vladajoče ideologije (izkoriščevalci sistema).

Proces študija nas sili v obliko študija, kjer študentu ni treba preveč razmišljati ali znanja širiti. Široka razgledanost se nadomešča s standardiziranimi študijskimi programi, ki od študenta ne zahtevajo poglobljenega znanja in kritičnega razmišljanja. V predmetnikih izobraževalnega procesa se manifestira ideologija nacionalizma. Vzemimo za primer predmet zgodovina, ki je za ohranjanje statusa quo eden izmed ključnih predmetov.

Zgodovina, ki jo poučujejo v šolah, ima za širjenje nacionalistične ideologije velik pomen. Do manifestacije ideologije nacionalizma največkrat pride s širjenjem mitov. Slovenski zgodovinar Peter Vodopivec je zapisal, da v slovenski zgodovini prevladujejo miti o tisočletnem podložništvu naroda in Slovencih kot narodu kmetov. Po drugi svetovni vojni so skušali te mite nadomestiti s tezo o dokaj izjemni, občudovanja vredni upornosti slovenskega delavca in kmeta. V mitu se zgodovina prikazuje tako, kot jo želimo, ne pa tako, kot se je dejansko zgodila. Prav to selekcioniranje in prirejanje mitov lahko opazimo v učbenikih predmeta zgodovina, pomemben pa je tudi uvod oziroma predgovor učbenika, kjer lahko najdemo zametke ideološkega pozicioniranja.

Nacionalizem ima že v zgodnjem (obveznem) izobraževalnem procesu danes še kako pomembno mesto. Potencialni konec nacionalizma si ljudje lahko le stežka predstavljamo, sploh v tem času, ko velja, da se radikalna desnica vedno bolj krepi. To pa je seveda povezano tudi z ekonomijo, kjer se današnja »družba znanja« spreminja v »ekonomijo znanja«. Kot pravi Althusser, je znanje po tej logiki ekonomsko sredstvo, s katerim lahko pripomoremo k ekonomskemu uspehu, tj. služenju denarja. Z neoliberalizmom je vladajoči razred okrepil svoj nadzor nad oblastjo, prav tako pa tudi nad ideološkimi aparati države – med drugim tudi nad izobraževalnim sistemom. To se kaže tako v načinu delovanja šol in univerz kot krepitvi ter širjenju vladajoče ideologije v njih. Pojavlja se komercializacija študija, s tem pa tudi to, da fakultete svoje znanje pričnejo prodajati na trgu. Študijski programi, ki so za študenta najbolj koristni, so po logiki komercializacije študija tisti, ki prinašajo največ profita.

Izobraževalni sistem mora biti avtonomen, saj s procesom izobraževanja postavlja temelje družbe, današnja družba pa vsekakor potrebuje refleksijo, samorefleksijo, predvsem pa dobre profesorje. Louis Althusser je zapisal, da je težava že v tem, da se profesorji sami niti ne zavedajo, da učijo v skladu z ideologijo. Prav to je zelo koristno za cerkev, katere vlogo je zamenjal izobraževalni sistem. Dejstvo pa je, da je malo takih profesorjev, ki se odločijo delovati proti sistemu in spodbujajo učence h kritičnem razmišljanju, so pa za današnjo družbo nujno potrebni, saj bomo le s tem in posledično z reformo izobraževalnega sistema mladi živeli v pravičnem svetu, o katerem smo do sedaj lahko samo sanjali.

Darja Oražem

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike Medijske komune.