Ena izmed stvari, ki dodobra zaznamuje naša življenja, je zagotovo čas. Nenehno ga primanjkuje, ali pa ga imamo preveč. Vedno se nam nekam mudi, ali pa moramo čakati. Tako iz dneva v dan, iz ure v uro in iz minute v minuto, dokler ne stojimo s šampanjcem v roki in vzhičeno odštevamo zadnjih deset sekund starega leta. Tri, dva, ena – bum in tu smo. V novem letu, kjer bo spet vse po starem.

V naši navadi je, da čas radi proslavljamo in z raznimi prelomnicami in obletnicami obeležujemo pomembne trenutke. Tako smo si tudi prehod v novo leto izbrali za eno izmed pomembnih prelomnic v življenju, in si na ta način ustvarili namišljeno možnost, da lahko vse stare grehe pustimo za seboj in se usmerimo k novim načrtom. Posamezniki pozabimo na vse neizpolnjene zaobljube in si raje izmislimo nove, mediji preštevajo uspehe in neuspehe vlade, podjetja zaskrbljeno računajo in primerjajo odstotke, politiki pa s svojim nasmejanim obiskom počastijo nekatere kraje, kamor niso stopili vse leto. Vse zavoljo začetka novega leta.

 Zdaj, ko smo že dvignili kozarce in odšteli zadnje sekunde preteklega leta, poglejmo, kaj vse smo lani še slavili. Preteklo leto so namreč zaznamovala številna slavja na račun obeleževanja pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki nas opominjajo predvsem na napake, ki jih ne smemo ponoviti, in se jih spominjamo, da ne bi utonili v pozabo. V teh letih mineva sto let od prve svetovne vojne, ki je za seboj pustila več kot trideset milijonov ranjenih, mrtvih in pogrešanih, odnesla velika cesarstva, začrtala nove meje, ter s tem tudi novo smer zgodovine. Slovence je umestila na zemljevid Evrope, za človeštvo pa predstavlja eno večjih prelomnic, ki svet izrazito zaznamuje še danes. Tako, kot še danes občutimo njene posledice, tako tudi danes vidimo nevarno željo po oblasti, moči in interesih, ki je posameznike in narode zaslepljevala tudi takrat. Čeprav obletnico obeležujemo, pa na dogodke prehitro pozabljamo, ne da bi se iz njih kaj naučili. Na to nas opominja druga svetovna vojna, spomin nanjo je prav tako bil del letošnjih slovesnosti. Od njenega konca je minilo okroglih sedemdeset let, z njegovim slavljenjem pa zaznamujemo tudi padec nacizma, osvoboditev koncentracijskih taborišč in še mnoge druge dogodke, ki so zaznamovali konec t. i. najbolj krvavega spopada v človeški zgodovini.

 Ob vsem, kar opazujemo danes, ne moremo mimo dejstva, da nam pogled nazaj, v čas druge svetovne vojne, razkrije grozljive vzporednice. Čas kriznih obdobij, ko se večina prebivalstva iz dneva v dan bori za preživetje in živi v socialnem in ekonomskem pomanj­kanju, je odličen za širjenje radikalnih idej. Ljudje v nenehnem strahu pred izgubo potrebujejo krivca, na katerega prenesejo vse sovraštvo, ki je globoko zasidrano v njih in tiho čaka na primeren trenutek za izbruh. V zadnjem desetletju je v Evropi zaznati porast desničarskih in skrajno desničarskih političnih strank, ki so del parlamenta in drugih odločevalskih institucij, prav tako so v javnosti vidne druge skrajne skupine, ki nastopajo z rasistično retoriko, brez sramu pa uporabljajo tudi fašistične in nacistične simbole.  V trenutku, ko poteka uradna slovesnost ob obletnici padca nacizma, se na drugem koncu Nemčije morda zbira skupina na prvi pogled navadnih meščanov, ki na ves glas vzklikajo slogane, na las podobne Hitlerjevim. Istočasno, ko objokujemo žrtve vojn, na svet pade več bomb kot v obeh vojnah skupaj. Hkrati, ko objokujemo žrtve holokavsta, Izrael ubije več sto nedolžnih palestinskih civilistov, ki na svojo obletnico še čakajo. V letu, ko na katoliškem Irskem legalizirajo istospolne poroke, v Rusiji Putin prepove opravljanje vozniškega izpita za transvestite in transseksualce. Otroci na Poljskem v šoli poslušajo o grozotah nacizma, njihovi starši pa v parlament izvolijo izključno desne in skrajno desne stranke. In mi? Nekaj mesecev za tem, ko smo obeležili sedemdesetletnico osvoboditve okupirane Ljubljane, smo z bodečo žico obkolili meje države pred ljudmi, ki bežijo pred enakimi grozotami, kot so jih zaznamovale te obletnice. Pozabljamo na nedavno in nam najbližjo balkansko vojno, ko so bežali naši sorodniki, ter se spominjamo dvajsetletnice pokola v Srebrenici, hkrati pa se ograjujemo pred ljudmi, ki doživljajo enako. In navsezadnje, ob praznovanju petindvajsetletnice plebiscita še vedno ne vemo, kaj pojem demokracija pravzaprav pomeni. Važno pa je, da imamo proslavo.

Leto 2015 torej lahko opišemo kot leto obletnic, kontradikcij in paradoksov. Tako kot praznujemo obletnice, da opravičimo svojo brezbrižnost do preteklosti, tako vse leto hitimo in varčujemo dragoceni čas za to, da lahko zadnje sekunde odštevamo brez slabe vesti. Ko pride novo leto, je pa itak vse po starem. V letošnjem letu si želim, da bi namesto praznovanja obletnic in obujanja spominov na preteklost energijo raje usmerili v prihodnost in poskrbeli, da naši potomci ne bodo slavili novih obletnic in se spominjali novih grozot, ki so nastale, ker se iz preteklih napak nismo ničesar naučili.

Srečno 2016.

Ana Škreblin

Uporabne povezave za nadaljnje branje:

http://www.100letprve.si/

http://www.mladina.si/156096/izsla-je-posebna-izdaja-tednika-mladina-prva-svetovna-vojna-1914-2014/

http://www.mirovni-institut.si/rasizem-razrezani-svet-casopis-za-kritiko-znanosti-domisljijo-in-novo-antropologijo-st-260/

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike Medijske komune.