Državljani Republike Slovenije smo na nedeljskem referendumu odločali o ohranitvi Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki ga je v sprejem državnemu zboru predlagala Združena levica. Novela zakona je bila zavrnjena, saj je po neuradnih izidih za glasovalo slabih 37 odstotkov, proti pa dobrih 63 odstotkov volivcev. Ob 36-odstotni udeležbi je nasprotnikom zakona uspelo doseči tudi kvorum za zavrnitev zakona.

Novela bi spremenila definicijo zakonske zveze tako, da bi bila po novem opredeljena kot z zakonom urejena skupnost dveh oseb, ne pa več le kot skupnost moža in žene. Tako bi zakonsko zvezo končno lahko sklenili tudi istospolni pari in s tem dobili vse pravice in dolžnosti, ki jih zajema zakonska zveza, enakovredne obravnave pa bi bili deležni tudi istospolni pari v zunajzakonski skupnosti.

Žal bo za Slovenijo ta dan šele prišel, saj smo v nedeljo znova dokazali, da kljub praznovanju 25-letnice demokratične ureditve tega pojma še nismo popolnoma usvojili. O pravicah istospolnih parov smo na referendumu odločali že drugič, prvič leta 2012, ko je padel z manjšo razliko kot letos, torej lahko rečemo, da je bil nedeljski rezultat še slabši. Ob tem se lahko vprašamo, ali v naši družbi res nismo naredili nič na račun zmanjšanja homofobije. Ali pa je imela tudi tokrat desnica enostavno bolj zveste volivce? Dejstvo je, da je zakon vnovič padel in vnovič smo o njem odločali na referendumu, ki ga je dovolilo ustavno sodišče. To isto sodišče, ki je zavrnilo referendum o dopolnitvi zakona o obrambi, ki ima neposredno opraviti z davkoplačevalci, ki vojsko plačujemo. Torej imamo državljani več opraviti s poroko dveh oseb, kot pa z denarjem, ki smo ga od plače, zaslužene z lastnim delom, dali državi za namene, ki jih ne odobravamo?

Kot vestni državljani, ki upoštevamo državne institucije, smo se tudi tokrat s tem sprijaznili. Na račun takih odločitev je bilo sicer slišati precej očitkov, a spremenilo se ni nič. Glede na njihovo odločitev, smo – hočeš nočeš – morali v nedeljo odločati. Volilna udeležba je odličen kazalnik tega, koliko je imela novela zakona res opraviti z nami. Glasovala je približno tretjina vseh volilnih upravičencev, od tega večina negativno. V šestih tednih trajanja kampanje je bilo večkrat kot za in proti skupaj slišati »vseeno mi je«, »to se mene ne tiče«, »naj imajo svoje poroke« in podobno. A vseeno se je ustavnemu sodišču zdelo smiselno, da v tem primeru odločamo na referendumu.

Ker pri nas volilna pravica nima nič opraviti z dolžnostjo, so vsi ti »vseeno mi je« seveda ostali doma. Saj se jih to ne tiče. Sama sem izgubljala živce, ko sem poskušala pojasnjevati, zakaj naj gredo volit, a pretiranega uspeha nisem dosegla. Saj po eni strani jim dam prav, res se jih ne tiče. A žal imamo ravno mi, ki se nas ne tiče, možnost odločati o pravicah koga drugega in tokrat nam je ponovno spodletelo. Pomislite, kako bi se počutili, če bi odločali o vaših pravicah in bi bilo večini vseeno.

V EU so o pravicah istospolnih z referendumom odločali le še na Irskem, kjer se vsi pari lahko poročajo od maja letos. Tako se je katoliška Irska pridružila mnogim večjim zahodnoevropskim državam, kot so Belgija, Španija, Portugalska, Danska, Francija, Velika Britanija, Finska, Norveška, Islandija, Švedska. Medtem ko je v mnogih državah, ki jih pravimo »države v razvoju«, homoseksualnost še vedno nedovoljena, že skoraj vse »razvite« države, po katerih se tako radi zgledujemo, jim sledimo in navsezadnje po njihovih navodilih tudi ravnamo, priznavajo istospolne zakonske zveze. Julija letos je Evropsko sodišče za človekove pravice Italijo spoznalo za krivo kršitve osmega člena evropske konvencije, ki govori o pravici spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ter od države zahtevalo priznanje istospolnih zvez (več v Delu). Sicer se obravnava istospolnih zvez med državami EU še vedno močno razlikuje, vendar je povsem jasno, da se bomo slej ko prej vsi morali soočiti in tudi pravno priznati, da živimo v raznoliki družbi, ki zahteva enake pravice za vse.

Vsi, ki smo razočarani nad nedeljskim izidom, se moramo zavedati, da so rezultati prej kot odraz večinskega mnenja državljanov – odraz njihove večinske brezbrižnosti do temeljnih družbenih vprašanj. Tudi to je zaskrbljujoče, ravno toliko, kot bi bilo zaskrbljujoče, če bi proti glasovala dejanska večina državljanov. Vendar ni. V družbi, kjer nenehno govorimo o znanju, mladih, napredku, o naši prihodnosti odloča peščica vnetih volivcev desnice, večinoma starih nad 65 let in s povprečno osnovnošolsko izobrazbo (več v Mladini). O tem bi lahko resno razmislili. Večinska apatija na eni in skrajno radikalna drža na drugi strani namreč pomeni popolno nefunkcionalnost demokratičnega sistema, to pa predstavlja odlično popotnico ravno za škodljive člene družbe, ki se na račun naše ignorance vzpenjajo po politični lestvici. To pa ni več le škodljivo, ampak že nevarno. Z otroki ali brez, nočem živeti v nazadnjaški družbi, polni sovraštva in nestrpnosti. Ustavno sodišče bi v tem primeru lahko ravnalo drugače, saj več kot očitno refrendumsko vprašanje večine ni brigalo in res nismo imeli po kaj iti na referendum. Čudno pa se mi zdi, da je rezultat s tako udeležbo sploh lahko veljaven. A navsezadnje se pravici do soodločanja odpovedujemo sami, s tem pa pogosto posegamo v pravice drugega. Težava je, da to nekatere zadeva bolj kot druge.

Ana Škreblin

Mnenje avtorja ne odraža stališča uredniške politike Medijske komune.